Smisel življenja
Človeško srce se hitro lahko zapre in postane izvor trenj med nami. Negovat svojo čustveno vsebino in jo razvijati skupaj v odnosih z drugimi je zahtevna naloga, v kateri nam velikokrat spodleti in se v njej mojstrimo celotno življenje.
Človeška vrsta življenje (predvsem zahodni načina življenja) že predolgo časa spodbuja v smeri individualizma, tekmovalnosti, nadvladovanja moči (fizične, tehnične, mentalne … ) nad drugimi. Prisotno je stalno spodbujanje preseganja, doseganja in kopičenja več »tehnoloških igrač«, aplikacij za »olajšanje življenja« in neprestanega pehanja za »boljšim«, »bolj pametnim«, »bolj zdravim« … Seveda je treba vse doseženo ohranjati in čez čas spet nadgraditi, povzdigniti. Človek si ne zna, ne zmore in »ne sme« več vzeti čas za uživanje v svojih sadovih, čas za umirjene, dobrodejne dejavnosti, ki mu prinašajo notranjo izpolnjenost in občutek radosti v življenju, čas za družino, prijatelje. In tudi zato se na poti izgubljamo, prehitro omagamo.
Sami smo ustvarili način življenja na različnih področjih človeškega delovanja, ki »kaznuje« in ne odobrava človeškega trenutka »nedelovanja«. Drug drugemu smo vzpostavili vzmet, ki nas sili v stalno dokazovanje svojih dosežkov. Dokazovati, kdo je boljši, kdo je pametnejši, kdo je vrednejši, kdo je vreden sledenja, kdo je bogatejši, kdo je neumnejši itd. Zamislimo se le nad tem, kakšne zgodbe, novice nas največkrat pritegnejo.
V kaj verjameš in kaj tvoje življenje izraža
Antropolog, psiholog in pesnik Rolando Toro Araneda iz Čila je verjel v svetost življenja in v neprecenljivost iskrenega srečanja človeka s človekom. Celotno življenje je namenil raziskovanju človeka in raziskovanju tega, kdaj je človek v resnici srečen in kdaj zares živi življenje v vsej svoji polnosti.
Po celotnem svetu je iskal skupne imenovalce sreče za ljudi različnih kontinentov, ne glede na raso, religijsko pripadnost in kulturno. Skozi leta je opažal, da naša civilizacija postaja vse bolj bolna. Ljudje postajajo bolj razočarani, odtujeni drug od drugega, prizadeti in da izgubljajo smisel samega življenja. Po njegovih besedah, se »človeško srce vse bolj zapira«.
V nekem intervjuju Roldando povzema stanje družbe:
»Na našo civilizacijo nisem ponosen. Naše življenje se odvija v svetu, ki močno teži k razumu, k praktičnemu, koristnemu, zanemarjamo pa čustveno dimenzijo, čustvene dimenzije v resnici sploh ne živimo, prav tako pa ne dojemamo bistva. Naša civilizacija je pogreznjena v depresijo, v stres, samoto, poraz, ljudje se sprašujejo: ali ima življenje smisel? Zakaj živim?«.
Rolando verjame, da ima navkljub vsemu življenje svoj smisel, ki je vsebovan v samem življenju. Življenje samo »kriči« svoj smisel. Življenje oznanja pomen ter stalno izraža svoj kozmični in globok smisel, smisel duše, človeških odnosov, estetike.
Sistem rehabilitacije človeka
Rolando je želel človeka ponovno vrniti ŽIVLJENJU, in sicer v njegovem vsakdanu. Predlagal je, da prenovimo svoj pogled na življenje, prevrednotimo naše vrednote, pogledamo v globine sebe, kaj je tisto, kar nas iz notranjosti osrečuje, navdihuje. Predlagal je, da prave spremembe pridejo skozi osebna doživljanja, ki jih porajamo v varni, čustveno stabilni skupini.
Doživljam srečo
S svojim raziskovanjem je spoznal, da je človek šele srečen, ko ima pokritih nekaj osnovnih potreb in sicer: človek mora biti vitalen, poln energije; človek mora v vsem kar počne uživati, tako v svojem telesu, kot v svojem vsakdanu, aktivno vpet v svojo okolico, v svoje početje. Uresničeno mora imeti možnost ustvarjanja na vseh področjih življenja, ustvarjalno izražati svojo notranjost. Postati mora umetnik lastnega življenja; mora imeti možnost čustvenih, globokih medsebojnih povezav s sabo in z drugimi ljudmi, z življenjem samim in končno – mora se počutiti del vsega stvarstva.
In zato je Rolando ustvaril sistem biodanzo.
Postani umetnik svojega vsakdana – tudi z doživljanji v skupini biodanze.
Da bi vsak lahko iz sebe ponovno osmislil svoje življenje. Ne glede na to, iz katere točke v svojem življenju začenja, v tem trenutku.